Pri tem modelu je najbolj privlačna cena kompleta 49.900,00 SIT, v njem pa je popolnoma vse, razen 8 baterij velikosti AA za oddajnik.
S pomožnim podvozjem za treniranje, je model mnogo bolj stabilen, zato se je lebdenja preprosto naučiti
Ker o helikopterjih ne vem veliko, tega modela ne morem primerjati z drugimi, predvsem pa ga ne moremo primerjati z modeli, ki so 2x, 4x ali celo večkrat dražji. Model je namenjen vsem, ki za helikopter niso pripravljeni odšteti več denarja, ob tem pa se zavedajo, da to nikakor ni enostavna igrača, ampak je model za vodenje še bolj zahetven od dražjih in natančnejših helikopterjev, od večinoma plastične mehanike, ki ima kroglične ležaje le na najbolj pomembnih delih pa seveda velike natančnosti tudi nisem pričakoval.
Model s podvozjem za treniranje, pripravljen na letenje
Za začetek sem si prebral zelo popolno navodilo, ki si ga lahko ogledate na tejle povezavi:
http://media.hobbypeople.net/manual/163130.pdf
Navodilo še prevajam v Slovenščino in bo kmalu na voljo vsem kupcem modela.
Po branju navodil sem model vzel iz škatle, napolnil priložen 650 mAh akumulator in se lotil letenja.
Prvi poskusi vzleta so se seveda končali s prevračanji in padci na tla, kmalu pa mi je uspelo nekaj par sekund dolgih žabjih poskokov. Vodenje je bilo zahtevnejše, kot sem pričakoval, kmalu pa sem spoznal najboljšo lastnost tega modela: Ob padcu na tla se plastični deli ne polomijo, ampak se le razstavijo, zato jih je po padcu treba le pobrati skupaj, saj je konstrukcija narejena »na mehko«, ogrodje podvozja in nekaj nosilcev pa je narejenih iz 2mm ogljikovih palic, zato je zelo enostavno izdelati nove.
Repni rotor s fiksnim korakom in lastnim pogonom odlično opravlja svojo nalogo, zaradi preproste in poceni mehanike pa so tudi padci poceni
Po dveh tednih zelo nerednega letenja in po izpraznjenih približno 20 akumulatorjih mi je tako uspelo polomiti le en glavni rotor in nekaj palic na podvozju. Če ob padcih na tla ne bi pravočasno ugasnil motorja, bi verjetno poškodoval tudi repni rotor in prečko glavnega rotorja. Vse ti deli so razmeroma poceni in dostopni. Če bi si takšno »metanje« ob tla privoščil s kakšnim bolj resnim helikopterjem bi škodo prešteval v nekaj 10.000 SIT, tako pa mi je po 14 dneh uspelo polomiti le za dobrih 5.000,00 SIT delov.
V mali črni škatlici so skriti sprejemnik, žiroskop, dva regulatorja vrtljajev in mešalnik
Po 14 dneh pa se je zgodil »čudež«. Prijatelj, ki si je omislil enak helikopter mi je povedal, da je nanj namestil podvozje za trening (križ z žogicami za namizni tenis). Rekel je, da se je model po tem čudežno umiril in da po dveh dneh že lebdi. Takoj sem ga ubogal in si tudi sam naredil križ, za katerega sem bil do zdaj prepričan, da je uporaben le za preprečevanje škode pri trših pristankih. Model se s pomočjo tega pripomočka zelo umiri, zato mi je takoj po namestitvi uspelo lebdeti, kar je osnova za vse ostalo.
Preprosta mehanika poskrbi za upravljanje z modelom
Pripomnim naj, da je za trening treba izbrati veliko parkirišče in brezvetrje. Sam sem ves dosedanji trening opravil na prostoru širokem slabih 5m med dvema stavbama, zato se je prevečkrat zgodilo, da je »hiša skočila v helikopter«.
Priložen 6-kanalni FM oddajnik deluje na 35MHz območju. Z njim je mogoče upravljati tudi modele letal, helikopter pa je možno upravljati tudi z drugimi oddajniki.
Prva ocena:
Model se mi vsekakor zdi vreden svoje cene. Kljub temu, da ima rotor fiksni korak (kar pomeni velike spremembe vrtljajev ob dodajanju »plina«), vgrajeni žiroskop zelo dobro opravlja svojo nalogo, repni rotor s fiksnim korakom se dovolj hitro odziva na spremembe vrtljajev, zato je smer, komanda na katero lahko vsaj v začetku pozabimo. Krmiljenje po nagibu je natančno in občutljivo, vendar se s pomočjo »križa« na podvozju da hitro naučiti lebdenja. Preprosta mehanika se je izkazala za zelo odporno na udarce, poceni za popravila, nastavitve, ki jih je treba opraviti po vsakem padcu pa je možno narediti »od oka«, brez posebnih inštrumentov.
Začetnikom ta model omogoča, da se seznanijo z načinom delovanja komand na helikopterju in najbolj osnovno tehniko lebdenja in letenja. Zaradi padcev, ki so poceni ali zastonj, z modelom letim brez strahu. Če bi vedel, da bom ob vsakem padcu polomil za 10.000,00 ali več SIT delov, na katere bom moral čakati bi se zadeve lotil bolj previdno in bi verjetno napredoval bolj počasi. Ko se bom naučil osnov letenja si bom omislil zahtevnejši (in seveda nekajkrat dražji) model, za začetek verejtno nekaj podobnega kot priljubljeni Zoom 400...
Predelave:
V bližnji prihodnosti, bom na model vgradil LiPo akumulatorje, ki bodo omogočali daljše čase letenja. Najprej bom poskusil z 2 celicama, kasneje pa še s 3mi (11,1V) in opazoval kako bo večjo napetost prenesla drobna elektronika in serijski motor tipa 400. Tu se je seveda treba ustaviti. Natančnejši žiroskopi, servo motorji in brezkrtačni elektro motorji sodijo na zmogljivejše modele, ki pa so zaradi tega nekajkrat dražji.
Sabre torej zares leti in ni le še ena trgovska potegavščina, vendar je letenje z njim vseeno zahtevno (vendar ne nemogoče).
Če ima kdo kakšno vprašanje bom nanj z veseljem odgovoril, kasneje pa pride na vrsto objava še kakšnega video posnetka.
) kupil malo boljši model - brez repnega motorja -> ima prenos iz glavnega motorja na repnega, ki ga krmili z naklonom.
-> poglejte v notranjost 
).
). So pa drugi nano servoti v primerjavi z originalnimi veliko hitrejši.